Valove težave z mobilnostjo izhajajo iz več izkušenj skozi njeno življenje in ne samo iz ene bolezni. Pred skoraj 70 leti je imela otroško paralizo, kar je prizadelo njeno desno nogo in mišice na sprednjem delu stegna. Opisuje tudi slabe izkušnje otroške kirurgije in zdravstvene nege, za katere pravi, da so prispevale k nadaljnji izgubi mišic pod kolenom, padcu stopal in dolgoletnim težavam s kolki. Nadaljnja operacija in spremembe dolžine nog so sčasoma povečale težave.
Kasnejša poškodba je prinesla še en velik izziv. V 2012, Val je zlomil prizadeti kolk. Pravi, da je stanje kosti pomenilo, da je ni bilo mogoče popraviti. Še pred to poškodbo je težko hodila, saj je uporabljala berglo na zadnjem vrtu in skuter za mobilnost ali invalidski voziček na daljših razdaljah zunaj svojega doma.
Zdaj se opisuje kot uporabnik invalidskega vozička s polnim delovnim časom. Od te poškodbe kolka se poskuša znova naučiti hoje, nadaljuje s fizioterapijo, hkrati pa ugotovila, da je rehabilitacijska podpora za njene posebne okoliščine omejena.
»To je osmič v življenju, da se moram znova naučiti hoje. Hočem uspeti.«
Val je iskal podporo, ki se je zdela drugačna od bergle, sprehajalnih okvirjev in valjarjev. Ugotovila je, da so ji bergle dvignile ramena navzgor, drugi pripomočki za hojo pa otežujejo iskanje naravnega stoječega položaja in hoje. Možnost prostoročne podpore je pritegnila tudi zato, ker se je skušala izogniti operaciji ramen. V prejšnji korespondenci je pojasnila, da je bolečina v levi roki in rami otežila tudi pogon invalidskega vozička, tudi med potovanjem po supermarketu.
Med domačo demonstracijo z Ewanom je poskusila majhen pripomoček LifeGlider za hojo po svoji kuhinji. Izstopala je sprememba, ki jo je čutila v svoji drži, in način, kako se je premikala njena šibkejša noga.
»Bil sem navdušen, ko sem preizkusil življenjsko jadralno letalo, takoj sem vstal, vrat se mi je podaljšal in ramena padla.«
Ko je začela hoditi, je Val opazila, da njena desna noga sledi bolj naravno. Čutila je, da ji ni treba dvigniti kolka na enak način, da bi naredila korak. V svojih prejšnjih e-poštnih sporočilih je opisala, da se počuti bolj pokončno in uravnoteženo, saj je nogo dvignila naprej, ne da bi jo zamahnila ven in manj šepala.
Te spremembe so pomembne za Val, vendar je njen račun iskren tudi o praktičnih težavah. Uporaba pripomočka za LifeGlider hojo je zanjo utrujajoča. Začela je z nekaj minutami na dan, kot je svetovalo, in pravi, da je bil napredek počasnejši, kot bi si želela. Nadaljuje vaje za svojo šibkejšo in močnejšo nogo.
Njena obutev je pomembna. Ker potrebuje nabiranje čevljev, da se prilagodi razliki v dolžini nog, pravi, da lahko s svojo popravljalno obutvijo uporablja samo pripomoček za LifeGlider hojo. Ugotovila je tudi, da lahko njen odtis oteži manevriranje v majhnem stranišču in da vstop in odrez zahteva čas. Iskanje načina za pritrditev pasu z eno roko ostaja še eno praktično vprašanje zanjo.
Val vidi obljubo v tem, kaj bi ji lahko pomagala pri LifeGlider hoji po hiši, hkrati pa želi bolj praktičen prispevek, ki ji bo pomagal kar najbolje izkoristiti. Njena zgodba govori o iskanju bolj naravnega načina, kako stati in stopiti, poleg truda in podpore, ki jo zahtevajo njene okoliščine.
»Veliko obljublja in tega ne morem kar najbolje izkoristiti.«
To je Valova doslej izkušnja. Še vedno si prizadeva za hojo, ki jo želi doseči, in je prosila Mobility UK za nadaljnjo podporo. Njen račun opisuje tako razliko, ki jo je čutila, kot tudi izzive, s katerimi se še naprej sooča.
Na podlagi Valovih lastnih e-poštnih sporočil na Mobility UK in Ewan. To je njena osebna izkušnja, vključno s stalnimi težavami in njeno prošnjo za večjo podporo.